GALERIE ŠIKORONJA

ROSEGG / ROŽEK

Ivo Prančič

geboren am 2. Juni 1955 in Laibach/Ljubljana.

Er studierte an der Akademie der Künste in Laibach/Ljubljana ( prof. Gustav Gnamuš ), und absolvierte zusätzlich ein postgraduate studium in Malerei ab.

Ivo Prančič lebt und arbeitet in Laibach/Ljubljana.

 

 

Biografie

 

Slikarstvo Iva Prančiča s svojim rafiniranim vodoravno ali pokončno nanizanim barvnim plastenjem učinkuje kot duhovna simfonija slikarske snovi. V geometrijskem risu nosilnih linij drhteče živi v otipljivosti svoje materije in s tem asociira na panorame sveta v njegovi prvobitnosti, ki priklicuje na poljane zavesti sanje o zemeljski zgodovini.

 

Medsebojno strukturno in barvno povezano izrazno bogastvo te ustvarjalnosti temelji na pogledu, dojemljivem za snovno otipljivost, ter na izjemni estetski občutljivosti, ki zajema v reliefno razčlenjene površine platna poglede na strukture na novo izoblikovanega sveta, v katerih je čutiti nenehno nalaganje plasti, brezmejno zidavo, nemo rast, zbitost in preperelost, in v teh okvirih usmerjeno razlitost oziroma zgoščenost barv, ki se utišajo v smereh molka v nerazdružljivo, iz nanizanih segmentov povezano celovitost. V taki geološko obarvani luči postajajo platna razorane njive slikarjevega pričevanja o življenju, vtisnjenega v območje čistega slikarstva. Po njih polzi ritem časa med strnišči barv, njegova stroga urejenost pa se nalaga v zidove, ki utelešajo nenehno snovanje in hkrati z zidanjem ali zapredanjem povzročajo že tudi razpadanje in preperevanje, harmonizirano v notranjo napetost.

 

Vsi taki strukturni pomeni ali asociacije pa ne izhajajo iz zunanje analognosti naravnim oblikam oziroma iz motivnih aluzij, marveč izvirajo iz samega ustroja likovnega plastenja in specifične narave slikanja, ki sledi kvečjemu geološkim vzgibom zemlje oziroma principom zidanja, utemeljenega na nizanju oziroma dotikanju neštetih nalepljenih ravnin (v obliki obarvanih trakov), ki se usklajajo v organsko celoto z zgoščevanjem barvnih energij, prelite v zamolklo, z notranjo napetostjo prežeto umirjenost ali ekspresivnejšo krčevitost. Take Prančičeve izrazito likovne meditacije, razbremenjene sleherne idejnosti in konkretne aluzije, v svoji pritajeni izraznosti slonijo na zamolklosti toplih barv, ki jih v skrajno rafinirano usklajenih odtenkih usmerja slikarjeva značilna likovna pretanjenost; ta pa v razmerju med njimi zajema cele registre med zamolklostjo zoglenele zemeljske tvarine, mistično svetlobo in bolj žgočimi, barvno intenzivnejšimi rdečimi poudarki, ki priklicujejo čustvena prostranstva čuječnega duha. Ponekod pa so njegove temne slike kot odprti pogled camere obscure zazrte v iluzijo prehoda, usmerjene v globino svetlobe, ki materijo pretaplja v prostranstvo duha in jo navadno označujejo s pojmom sublimnega.

 

Take podobe so v duhu prerojenega izročila t. i. slikarskega abstraktnega modernizma zajete v dosledno ploskoven nosilec. Vendar vanj niso zgolj vrisane, marveč so v svojem haptičnem pristopu docela »naturalislično čutno konkretne in otipljivo snovne; v tej snovnosti pa kot v stoletnem gozdu pestujejo ali izžarevajo duha kot v oživljeno negibno materijo uskladiščeno življenje. Redoma naslovljene s sintagmo Brez naslova postajajo v sklopu vsakokratnih postavitev v svojih medsebojnih razmerjih del slikarske narave, v dihanju svoje zabrisanosti izpostavljene v poudarjenem procesu nastajanja in obenem že razkrajanja, v katerega je vsajena obstojnost, ki predpostavlja nenehno minljivost neminljivega časa.

 

V svojih ambientih, ki jih slike vsakič na novo oblikujejo, živijo kot mistična prisotnost v spominu ujetega shranjenega življenja, polna dragocene patine, zato se prilegajo tako galerijskim prostorom kot davninskim prizoriščem nekdanjih duhovnih energij, kakršno je srednjeveška samostanska cerkev v Kostanjevici na Krki. Starodavno kostanjeviško arhitekturo je umetnik leta 1999 na novo uglasil, ko jo je učinkovito dopolnil s prisotnostjo slik, ki je oživila ritem njenih plemenitih stavbnih členov s svojim zvenom in jo dopolnila v novo učinkovito skladje, v katerem sta se sodobnost in preteklost zlila v spevnost trajnosti kontemplativnega duha, uskladiščenega v sledove človeške ustvarjalnosti. Kamnite cerkvene stene, okna in niše pa je umetnik oživil ali dopolnil tudi s plastičnimi blazinastimi objekti, ovitimi kot drapirane bube ali mumije v sporočilo in darilo, ki v premišljenem dialogu s plastičnostjo in slovesnim ritmom arhitekturnih poudarkov strmi v prostor kot starodaven artefakt, kot pričevanje in kot materializiran estetski privid: kot z arhitekturnim tkivom sprijeta ostalina, živa v znamenju spomina na neznana bitja, katerih usode in bolečine so z razami življenja in sledovi časa vrisane in vpraskane v kožno tkivo iz napetih, z ožganinami in krvjo prepojenih povojev njihovih površin.

 

Svoje ezoterično delo je slikar uglasil na tiho prizorišče v uglašenem zamolklem zvoku življenja, ki ni dekoracija, marveč plemenit duhovni dialog, sporočilo in posvetilo vsemu, kar je bilo, kar je in kar še pride. Z njim ustvarjalec odkriva dihanje lepote v oživelosti plastenj, ki v svoji prepereli in ranljivi fizični tkaninasti prisotnosti povezujejo nespremenljivost in dodajajo starodavnosti svoje sporočilo, ki v svoji občutljivosti v sodobni obliki parira občutljivosti starih časov. V podobnem smislu pa so njegova ista ali istovrstna delce, oprta le sama nase, leta 2000 oživela v drugih razmerjih tudi na razstavi v Galeriji A + A v Benetkah.

 

Pretanjena razčlenjenost odtenkov linearnega tkiva s svojim »inkarnatom«, ki vpija in izžareva človeško rahločutnost in toplino, bližino in daljavo, se v takih slikah Iva Prančiča zamolklo zgošča v prisotnost neizrekljive lepote, ki živi v otipljivi pričevalnosti barvne materije in oblik, v katerih snuje čas, ki ga urnetnik s svojo kretnjo v njegovem večnem, a vendar nepredvidljivem vzorcu le molče usmerja in nadzira. Pri tem pa ustvarja dela, v katera na novo priklicuje to kar že obstaja, vendar tako, da ob njih vsakič znova ostrmimo, ne da bi mogli zaradi njihove izrecno likovne nealuzivne narave njihovo bistvo tudi diskurzivno ali opisno pojasniti. V na novo osvetljeni luči nam z zamolklo ali žarečo lepoto s časom oplojene otipljivosti meditativno dvigujejo v zavest pričevanje o duhu, ki vibrira v naročju izoblikovane barvitosti in zveni v muzikalnem ritmu stvarstva. Snov in duh sta v njegovih slikah zajeta v eno in vpeta v prostor kot nema ustvarjalna prisotnost, ki dopolnjuje ali preureja duhovno izročilo z znamenji današnjega obstoja. Ta pa posamičnostne poteze slikarske individualnosti preliva v zidanje občutenja eksistence vsega živega in neživega sedanjega in nekdanjega, subtilno utelešeno v živo sled same v svoji skrivnostnosti neopredeljive obstojnosti, ki temelji na slikarjevi likovno izraženi občutljivosti za mistične razsežnosti bivanja in čutenja.

Ohne Titel, 2008, Öl auf Leinwand, 220 x 360 cm

Ohne Titel, 2004, Mischtechnik, 200 x 180 cm

Ohne Titel, 2008, Öl auf Leinwand, 220 x 400 cm